»…Zelo se bo veselil tebe,«

S svojo ljubeznijo te bo pomiril,

Veselil se bo nad teboj s petjem.«

~ Zefanija 3:17b

Tiho jo pokliče.

V tišini sliši njegov tihi, tihi glas

jo dvoril od daleč.

Pozorno posluša,

hrepenenje, da bi spet slišal Njegov sladki glas,

očaran od Njegove ljubezni.

Blažen zrak jo nežno ponese k Njemu.

Pokliče jo in s tem pritegne pozornost nase.

Nasmehne se z nasmehom, ki ga že nekaj časa ni čutila. 

Zasleduje jo in jo ujame,

in jo očara s svojo ljubeznijo.

Njene misli se vračajo k včerajšnjim dnem,

k vonju kovačnika, ki diši po podeželju.

Žolne, ki kljuvajo žuželke v votlem drevesu, kličejo na njeno pozornost.

Hodi proti sončnemu zahodu.

Skozi drevesa, tik pod obzorjem

Spet se ji prikaže

kot goreča ognjena krogla, ki jo gleda skozi rešetko

v mraku večernega neba.

V daljavi se On udvara k Njemu,

romantičen z njo s simfonijo ptic in vohunov

orkestriral Mojster.

Sanje, ki jih je imela, so se morda razblinile,

vendar se oklepa spominov na včerajšnji dan.

Skozi čipkaste zavese se spet pojavi

ob polni luni.

Za osvetljenimi oblaki lebdi, bdi nad njo,

dajal svojemu ljubljenemu spanec.

Pogosto v njenih najtemnejših trenutkih

Razkriva se ji na subtilne načine.

V plesu metuljev v opoldanskem soncu

Spodbuja jo, preden odleti stran.

Gospod se prikaže vsakemu od nas

na subtilne, individualne načine.

Kajti On se zelo veseli nas

in nas pomirja s svojo ljubeznijo.